Nedavno tega me je nepričakovano zapustil telefon Nokia 3200. Telefon od telefona, pa vendar mu je že skoraj rutinski padec na tla izbil dušo tako da ne zna prikazati nič drugega kot ne preveč lep črno-moder zaslon. Kljub temu sem nekako vsaj uspel skopirat imenik na SIM kartico.
In kako naprej? Telefon sem si izposodil pri moji preljubi sestrici. In ime telefona se nahaja v naslovu. Nič kaj znano ne? Jah kitajček je… in to ne kar nek kitajček. Sicer na pogled spominja na kakšen 3-5 let star telefon, saj ga krasi prelepa ploščata antenca, vendar naj pogled ne zavede.
To je telefon, katerega ne bomo mogli v polni funkcionalnosti uporabljati še vsaj kakšno leto. Njegova posebnost je ta da deluje v omrežju GSM/VoWLAN. Po domače povedano, če telefonček najde kako brezžično omrežje s podporo SIP-a se lahko nanj priklopi ter telefonira preko tega, seveda zastonj.
Sam telefon preseneča z izvirnimi kitajskimi zvoki – ko ga priklopiš na polnenje, ko je baterija prazna, itd. Tudi prenastavljene melodije so smešno kitajske.
Slabosti pri tem telefonu so nekateri bugi, ki poslabšajo uporabniško izkušnjo – nepodprtost dolgim sporočilom, omejena priponka za email na 200kB, ni šumnikov, baterija itd.
Skratka, telefon je prav fajn, če ni drugega, še posebno pa če ga dobiš zastonj v posojo.
Objavil PinkOne 