Pomen dreves je danes nedvomno velik. No prav tako velik kot pred kakimi 1000 leti. Poleg očitnega – vizualnega izgleda, ki ga nudijo s svojo mogočnostjo, se zadaj skrivajo vsem dobro poznana “pljuča zemlje”. Nekaj kar posrka vase vsaj nekaj tega opevanega CO2-ja.
Do njihovega izraza pride predvsem v mestih, kjer zapolnjujejo še zadnji košček nepoasfaltirane in pobetonirane zemlje. In če že imamo nekaj teh mogotcev zasajenih, da delajo družbo že davno odmrlim bitjem pripeljanih iz Bljižnjega Vzhoda – lepo stisnjenim in obdelanim na “ene par” načinov, jih imamo zaradi njihove mogočne krošnje (sence) ter zelene barve, ki naj bi pomirjala naše, od vsakodnevnega strmenja v izložbena okna, utrujene oči. Seveda pa človek ne bil bi človek, če se ne bi vtaknil v vsako stvar in jo poskušal popraviti, ali vsaj na videz popraviti. Zakaj bi imeli naravna drevesa, s krošnjami, če je pa to naravno in v nasprotju z človeškim egom – ki je zadnje čase vse bolj samovšeč. In tukaj pridemo na pota tako imenovane drevesne kirurgije – kakor je takšno početje poimenoval prof. J.Penca.
Gre se za prirejanje in “lepotičenje” dreves, katera bodo zaradi naših “strokovnih” posegov lepa in ne več tako zdrava – komu mar. Poseg, ki zadnji krik mode, je po vsej verjetnosti na ceniku vsake mestne službe, ki se ukvarja s takimi stvarmi.
Očitno je to na uho prišlo tudi nekomu iz Ljubljanske univerze oz. Fakultete za računalništvo in informatiko ali Fakultete za elektrotehniko, saj so “očitno” drevesa pred njihovo stavbo potrebna lepotičenja. No, ne gre se prenagliti z obsodbami, saj je lahko izbruhnil pojav kakšnega hrošča ali pa bolezni. Pa če tudi bi to držalo, ne vidim smisla imeti drevesa brez krošenj,kar pa od drevesa ostane zgleda kot kakšen zobotrebec.
Prilagam nekaj slik z današnjega lepotičenja.
